Irena Polanec is one of our favourite painters. That’s because she is loved by critics and public alike. Usually painters only like one of these two categories.

Zamujena priložnost. Bil je raj in bila je Eva. Tudi jabolko je bilo in on, ki je vse to zviška gledal. Ponujeno spoznanje pa ni bilo odkrito. Saj še to ne vemo ali je spoznanje v odgovoru ali v vprašanju. Irena je genialno upodobila ostanek raja in nas tako opozorila na priložnost, ki je ne smemo zamuditi, če želimo preživeti kot civilizacija. Spoznajmo samega sebe! Ne zamudimo priložnosti v drugo.

We would ask Irena Polanec if the abundance of apples – in the autumn of last year – was the impetus for her Eve, which I would address as: “One Hundred and One Sins.” And if the hours and hours of precise painting of the black and white Renaissance Op Art clothing is paid for with the price of the painting, which, of course, interests me as a gallerist.

Creators who do not conform to conventional norms, or who cannot be included in an established formal framework, are frequently subject to different, often conflicting, interpretations. This was the case in the past and it is still the case today, also here in Slovenia. In her images, Irena Polanec presents herself as an independent, autonomous artist. It would be wrong to try to place her in any imaginary artistic category. The images of Irena Polanec are not portraits in the usual sense, but imaginary creatures that have grown within her, images of herself in a wide variety of moods and emotional changes. These images do not belong in the material world, they are only symbols of the never fully comprehensible femininity – the eternal Eve.

Those eyes, strangely absent, look past us, focused on themselves, on their own, more dark than bright world. Are these alluring figures with the gifts they bring, sprinkle on their hair, hold in their hands and generously scatter around, perhaps seeking to atone for the freedom they do not allow anyone to take away from them? This reticence, this sense of inviolability that overwhelms us with their absent look, with their immovable posture, with their cold beauty, underlines their unwavering determination.

The depictions of Eve follow the painter’s experiential world, which is always tied to the current moment. That is why we can see various fundamental moods in them: tenderness, serenity, sadness, restlessness, determination, lyrical ecstasy… One could say that the painter’s Eves have a partly self-portrait character. On the other hand, the painted Eves are oriented towards communication with the public, as indicated by their provocative gaze directed at the on-looker. Just as the first woman, Eve, seduced Adam with an apple, Irena Polanec’s Eves want to seduce us with their gaze.

Irena Polanec slika s preciznostjo miniaturistov, tako redko za današnji čas in tako blizu duhu renesanse. Njena poteza čopiča je svetloba, še preden postane barva, risba je brez napake, skoraj matematična, pa vendar poetična, model mlečnega obličja, ki je pravzaprav ona sama, nikoli ista in nikoli neka druga; vsa ta magična barvna simfonija je najlepša himna ženskosti. Znala je ustvariti svoj likovni, brezčasni izraz, ki pripada njej in samo njej. Lahko se le priklonimo njenemu talentu in njeni osebnosti.

Evin pogled se zdi na travnik stvarstva, kjer čutno prehaja v duhovno, v razkošje barv, oblik, svetlobe, gibanja , mirovanja, oddaljenosti, bližine, se staplja v »saper vedere«- »vedeti videti«, kot »vidi« Leonardo. In tu je odnos med barvo in risbo tisti, ki modelira slikarjevo umetnino, zato pri Evi ne tekmujeta barva in oblika, ampak se združujeta in stapljata v podobo, ki je prezentna, hkrati pa izginja v oddaljenosti perspektive.

Na eni izmed skupinskih razstav v Parizu sem po naključju spoznala Ireno Polanec. Očaral me je njen lepi obraz in njen glas … Potem sem vstopila v njen nadrealističen slikovni svet, sestavljen iz lepote in poezije, daleč od nizkotnosti realnega sveta. Občudujem njen talent, njeno domišljijo, ki kar kipi, izvirnost dekorja, prefinjenost barv, harmonijo. Njena nežna in spretna roka v sebi nosi umetnost, da povzdigne detajle in da so zlati poudarki vedno na pravem mestu. Irena je posvetila svoje umetniško življenje ženski: Evi, naslikani z vseh vidikov, lepi, živi, enigmatični, skrivnostni ženski, ki predstavlja veličastno boginjo z eleganco, daleč od dvoumnih in vulgarnih podob, ki jih lahko danes vidimo. Zahvaljujoč njenemu talentu, nam odkriva »žensko – dragulj«, ponosno na njeno ženstvenost in sestro le-te, ki sta nam jo prikazovala Gustav Moreau in Gustav Klimt. Iz gmote razočaranih mnenj, iz ciničnih kritik, iz dolžnosti in pravic žensk Irena ustvarja zmagoslavno »Evo«, ki žanje občudovanje.

Sožitje srca in umetnine Slikarka Irena Polanec je s svojim ciklom Eve ustvarila umetnine neminljive lepote. V vsaki Evi je del njenega srca; je izvirna, rojena za sožitje in druženje, tako toplo človeška…

Draga Eva! Tvoj pogled nežno vrta vame, bi jedla jabolko? Bi jedla, bi si upala? Bi šla tja čez jabolčni gaj, skozi vsa ta polja kock in črno belega življenja? Jaz bi, draga moja, jaz bi šla v tiste rdeče, sončne kroge, a me gledaš, globoko vame, kamorkoli se postavim, z vseh točk me gledaš … jaz bi šla s tabo in razpustila v slap strasti vsa tvoja jabolka! Grem!

Spoznal sem jo v trenutku dobrodelnosti – pomaga tistemu, ki je pomoči potreben. Kasneje sem pričel spremljati njeno ustvarjalno pot in moram iskreno priznati, da mi je ostala kot človek in slikarka globoko v srcu. Veliko mi pomenijo njene slike, ki krasijo moj dom. Želim ji, da bi še veliko let ustvarjala in lepšala trenutke prenekateremu zemljanu s svojimi slikami. Irena, ostani takšna kot si.

Irena je že svoje otroške sanje o umetnosti moči in lepoti izsanjala in uresničila v svojih Evah. Vse njene Eve so lepe, samozavestne in izražajo moč ženske, ki lahko uresniči svoje želje. Bistvo lepote pa Eve skrivajo v svojih očeh. Kjerkoli si in kamorkoli stopiš, te spremljajo s svojim malce skrivnostnim pogledom in vzbujajo občutek, da gledajo s srcem. V tem je tudi Čar Ireninih Ev.

Draga Eva, prihajaš k meni, polna rajskih jabolk, tipaš, ponujaš jih in bereš misli z njih. A več kot jabolko je tvoje oko, ki ponuja srca roko.

Draga Eva, rajska ženska, skozi veliko rojstev si morala iti, da si postala to, kar si. Tvoja moč se izraža skozi tvojo ženstvenost, srčnost in milino. Tvoja moč je tudi spodobnost podarjanja življenja skozi plodne misli, ki se zrcalijo v tvojem rajskem vrtu, polnem sadežev ustvarjalnosti. A vsega tega brez tvojih notranjih bojev med dobrim in zlim ne bi bilo. Kako najti v tem današnjem svetu ravnovesje med zemeljskim in duhovnim, kako skozi vso dualnost izluščiti in podariti del sebe? Draga Eva, ostani mogočna in pazi na Irenin vrt poln rajskih sadežev.

Ireni Polanec Kdo še premore toliko lepote? Kdo uteleša večno lepoto? Moje besede si odela v zlata oblačila, v safirje, diamante in bisernice. Ponudila si mi dišeča žlahtna jabolka, moj najljubši sadež. V ljubezen si me začarala, večno, neminljivo. Kot boginja si, nadnaravna, oboževana z oltarji, Kadili, darovi. Ostani z mano, ostani z nami kot svetloba, Venera in Evina milina.

Kakšen božanski občutek je stati pred belim platnom, papirjem, zidom in nato narediti prvo potezo, črto, piko … vedo le redki. Genij iz Málage pravi, da je razlika med nami, navadnimi ljudmi in slikarji, kako naslikamo rumen krog. Pri veliki večini izgleda kot packa, pri slikarjih pa kot sonce. Irenini rumeni krogi so sonce in luna hkrati.

Irena, ki si Eva – in si kot hebrejska Havvah, ki prihaja – z gore vseh začetkov – sem med nas – in vse tiste, ki še čutijo in verjamejo – v življenje. Irena, ki si Evette s pariških ulic in se smeješ s spominčicami, pobožaš kamen in preskočiš pot – do korenin. Ker v njih je moč – in je svoboda, ki jo iščem – v Evinih očeh.

Slikarsko delo Irene Polanec prežema polno zaupanje v prihodnost, v kateri bo vladalo drugačno ravnovesje med spoloma. In če je prihodnost to, kar je mogoče razbrati iz galerije izrazov, ki jih ponuja njeno umetniško ustvarjanje, potem tudi nam ni težko priklicati sveta, ki je zasnovan na temelju teh vrednot.

»Eva« je ženski arhetip par excellance, na slikah, ki so trenutki vpogleda, prevedenega v pripoved v podobah. Obraz in doprsje razkrivata antično milino, v podobi polti, ki se približuje učinkom glazure ali prosojnosti opala. Aristokratske poteze teh osebnosti je mogoče primerjati s tistimi, ki so jih upodobili veliki geniji italijanske renesanse.

Freudijanska analiza, psihoanaliza likovne realizacije surrealistov, ponuja izvirne poti k intelektualnemu dojemanju samostalne umetnosti Irene Polanec. Pa je iskanje logične rešitve enigme te umetnosti smiseno? Pametneje je sprejeti ponujeno roko in vstopiti brez vnaprejšnih zahtev in predsodkov v umetničin magični ris in se prepustiti njegovemu čaru.

Irena Polanec nas sooča spet in spet z Rusalkami, ki so vstale iz mokrega elementa z obilje školjk, polžev in morskih trav v laseh, da prepričajo Princa, naj jim da živeti suhozemsko življenje. Vstajenje iz nade, hrepenenja po usodi Ofelije, ki se je tjakaj vrnila, ko je postalo suhozemsko – dvorsko – življenje neznosno.

Ob slikarstvu Irene Polanec je treba vsekakor ugotoviti, da je provokativno, izzivajoče »lepo« in ima večinski del javnosti, ki ji je dejansko tudi namenjeno, na svoji strani. Irena Polanec se predstavlja s povsem samosvoje izoblikovanim slikarstvom, ki je takoj prepoznavno in značilno le zanjo. Samozavestno združuje predvsem dve prirojeni lastnosti: nedvomno likovno občutljivost in pa primarnost njenega ženskega, senzibilnega načina doživljanja duhovno lepega, s čutnim. V presenetljivih obrazih in doprsnih upodobitvah ohranja tradicijo renesanse, ki jo z zlatom v smislu bleščavice zgodovinskega simbolizma ter simbolov, kot sta jabolko in školjka, vsebinsko in krasilno vstavlja v občutje sodobnega izobilja. Nežnost in zlato nudita prepričljivo iluzijo dragocenosti – življenja.

Draga Eva! Hvala ti, da si mi pred sedmimi leti prijazno ponudila jabolko spoznanja in svoje prijateljstvo. Sedem je pravljično število, tri tudi. Toliko mojih zbirk pesmi si namreč opremila s svojimi božanskimi Evami; na zadnji naslovnici je prav Eva z vabila. In ponosna sem do neba! Barve in podobe tvojih slik s o polne simbolike, dovršene lepote in večen spomin ženski. Naj bo trajno, kot je zlato na tvojih slikah, tudi najino prijateljstvo, naj cveti kot hortenzije na tvojem vrtu pred Pohorjem, naj Eve še dolgo pripovedujejo zgodbe o lepoti življenja, o večno ponavljajočem se krogu bivanja. Naj v ljudeh prebujajo blagohotne misli in jih usmerjajo k plemenitim dejanjem. Zate velja tale ljudska modrost: »Si kot Sonce; koder hodiš, svetiš.« Draga Irena, hvala za tvoje Eve!

Kot že v davnini zapisano, da umetnikove roke in navdih vodijo bogovi… In ustvarjalci se temu nezavedno prepustijo… Draga Eva, tudi tvoji ustvarjalki je dano to, v bogati meri…

Draga Eva, čudovita si, prav taka, kot moja ljuba prijateljica Irena, ki ti je dala dušo. Kaj vidim, ko te gledam? Posebno žensko z iskrivimi očmi in drznim pogledom. Si samozavestna in močna, A vseeno topla in čustvena…

Rdeče in črno, je dejal Stendhal, ona pa je dodala prgišče zlata. Tako je bila rojena slikarka Irena Polanec.

Človek v svojem okolju je Irenina velika preokupacija. Za njo je svet velika enigma. Prav zato so njene slike zelo pogosto surrealistične.

V Evah slikarke Irene Polanec se skrivajo mnogotere razsežnosti: bližnje daljave in daljne bližine, radovedno iskanje tihe glasnosti in glasne tišine.

Slikarka Irena Polanec sodeluje z galerijo Mona Lisa že vrsto let in to z velikim uspehom. Umetniška dela Irene Polanec so visoko cenjena, enako kot najuglednejši umetniki naše galerije: Pablo Picasso, Salvador Dali, Roberto Matta, Andre Masson, Françis Picabia…

Slikarstvo Irene Polanec, to je renesansa dvajsetega stoletja. To je vse zlato potopljenih galej. To so prebujene Madone. To je vsa izgubljena in ponovno najdena lepota.

Irena Polanec se je kot slikarka hitro osamosvojila ter našla svojstven in izviren likovni jezik. Njene slike nudijo močan estetski užitek ter globoko filozofijo izpovednosti. Učinkovito uporablja ženske prasimbole, da z njimi slika lepoto življenja. Nikoli ne uporablja morbidnih tem kot mnogi evropski slikarji, ampak slika optimistično, često mistično, z mero fine erotike. Skoraj na vseh slikah iz cikla, posvečenega Evi, se pojavlja jabolko kot simbol, ki v sebi skriva ljubezen, spoznanje, užitek in hkrati tudi strup.

Morda prvikrat dojemam, zakaj zbuja Irena Polanec v delu slovenske likovne scene toliko nelagodja: ker jo spominja na to, da so tudi one (in predvsem za ženske in za žensko idiosinkrazijo, za brezdušno nidikost in nezaupanje) samo spominska podoba iz preteklosti. Kajti že ko odpremo usta, da bi spregovorili o večnem žaru lepote v ženski, že ko nanesemo prvo potezo in ustvarimo njegovo tostransko senco, je lepota, ki tako čisto uteleša ženskost, že mimo, če smem parafrazirati Benjaminovo tezo. Lepa podoba ostane, zla volja pa se obrača k čopiču, ki jo je naslikal, kakor da je on kriv za minljivost.

Kača in češnja. Češnja in v ozadju bledolična hortenzija, znanilka dotika, ki nas v poletni toploti kakor hladna roka spomni na smrt. Kako čas mineva in se s pesmijo spreminja v spomin. Počasi tudi Ireno Polanec dojemamo kakor pesnico minevanja in predvsem oči na njenih slikah govorijo nekaj povsem drugega kakor lepota obrazov in oprsij: so akcent neskončnosti v končnem. Kontrast med trenutnim, kot so češnje v čutni vabljivosti, in neskončnim, kar predstavlja citat ptičjih motivov iz perzijskih (orientalnih) ornamentalnih slik.

Irena Polanec prav gotovo zavzema posebno in samosvoje mesto v svetu umetnosti. Jedro njenega slikarstva je predvsem ženska z vso svojo bohotnostjo in mističnostjo, ki jo obkroža. Ženska je večna enigma in prav zato so navidezno realistične slike Irene Polanec nabite z močno dozo surrealizma.

V zlatem svetu Irene Polanec Srečanje z Ireno ni bilo dolgo; to je bil čas 40. in 50. Tabora likovnih samorastnikov v Trebnjem, mednarodni zibelki naivne umetnosti v Sloveniji. Zadostovalo je, da sem dojel, kako se lahko v najmanjših kotičkih sveta srečajo nadarjene in predvsem čudovite osebe. Irena je očarljiva, kakršna je tudi njena umetnost; njene ženske figure, ujete v trenutku razcveta njihove mladosti – in v teh njenih delih se intimnost in poezija opirata na lepoto njenih »dam«. »Lepota« je dar upanja, ki nam ga prijateljica Irena, občutljiva in radodarna, podarja z gorečnostjo svoje plemenite duše v trenutku izpraznjenosti naše družbe, ki je tako potrebna ljubezni in kulture, Irena, ki zna darovati s svojo neizmerno nadarjenostjo. Umetnica, zelo komunikativna in družabna kot v svojih delih, oddaja prijetno vzdušje, ki nas vodi s takojšnjo jasnostjo v svoje pravljične predstave med starim in novim svetom, razlaga žensko vseh časov kot idealni simbol veselja do življenja. V Ireni se energično spajajo principi večne pomladi, kjer upodobljene figure vstopajo, da bodo del poetičnega in prazničnega vzdušja, zato imajo njene »ženske« stvarno očitnost vsega, kar je zemeljsko živega in mladega.

Če BOG je, bi moral Ireno zadržati na zemlji. V transformaciji večnih štiridesetih, bi naprej skrbela za rajski VRT, ki ga je ustvarila. Če bi odšla, bi drevesa jokala, trajnice odtrajale in grmiči podivjali. Ampak. Za koliko časa? In kako brez znancev, prijateljev? Za rešitev potrebujemo novega boga.